Tisto, okoli nas.

Ko se je sprehodil večerni veter skozi temni gozdič sredi otoka Gruchii, se je na temnih čereh ob razburkanem morju dvignil Nnulthilian, luč zahoda, glasnik vsemogočnega Grechiija.

»At'tee, aki! Grechii napto fetar! Ayi, ayi Grechii nunili, At'tee aki! »
Thieno Dorai, thieno Erras, At'tee, at'tee Grechii!
»Bobni gromijo, naj nas čutijo. Ogenj sveti in gori, naj nas vidijo. Pojemo, naj nas slišijo. Žrtvujemo se za njih, naj čutijo naše bolečine. Delamo kar moramo, to kar znamo, in edino kar je prav. Kličemo jih. Rabimo jih.«