Nedelja
Lahko bi rekel, da sem za danes imel neka pričakovanja. Mislil sem, da bo nekaj posebnga.
Ampak zjutraj, ko sem se zbudil, sem v sebi našel velik nemir.
Razočaranost.
Nejevoljo.
Jezo.
Teh misli se nisem mogel znebiti. Že od 7.47 sem gojil misli, za katere sem mislil da sem se znebil. Očitno ne gre tako zlahka. Vse je začelo vreti iz mene in kmalu sem se znašel v stanju preden me raznese. Zamislil sem se nad svojim obnašanjem. Rekel sem si: "Tole pa ne bo v redu, tale strup svoje vrste, nočem tega. Ne danes." Zaželel sem si preporoda za ta dan, drugačen začetel. Skoraj molil.
S hladno vodo sem si spral obraz in Zavrtel pesem, ki se mi je zdela primerna. Softić, ampak primerna. Nase sem vrgel par oblačil in oddrvel ven. Sprehod po ulici še nikoli ni tako dobro del. Vreme je bilo drugačno. Ptice so pele svoje nedolžne pesmi na drevesih. Visoko gor, kjer jih nič ne doseže. Megla se je valila čez ulico, skozi njo ter oblake pa me so me božali sončni žarki. Neobičajno. Neobičajno lepo. Takoj sem pomislil, naj bo to v znak današnjega dne.
Želja mi je bila uresničena, dan mi je bil ponoven začetek dneva. Ponovno sem se rodil. Tam na omari sem videl najino sliko in se odločil, da bo sedaj drugače. In ja, tudi je. Prepustil se bom toku dneva. Užival bom- oba bova.